Predstavitev

»Kaj bo pa danes za sladico?« je bilo moje ključno vprašanje, ko je bila hrana v igri. Konkretne slane jedi so bile daleč stran od mojega razmišljanja. Že kot majhne deklice se spominjam sebe, kako sem oboževala orehe, ki mi jih je babica zmečkala skupaj s sladkorjem. In ker nisem bila najbolj ješč otrok, so me morali s hrani bolj siliti. Še posebej meso je bilo za moj okus tako nezanimivo, da sem ga »jedla« le pod prisilo, seveda je mami mislila, da ga jem, a je čez nekaj ur razočarana ugotovila, da so moja napihnjena lička v resnici shramba za izsušeno meso, ki nikakor ni in ni bilo zmožno potovati v moj želodček.

Želja po sladkem je bila tako močna, da me je že v osnovni šoli pripeljala do svojih prvih pekarskih lekcij in izkušenj, ko sem spekla jogurtovo pecivo, ne da bi pekač prej namazala z maslom, tako da se je pecivo popolnoma prijelo na dno pekača. Ampak če odmislim ta spodrsljaj, je bilo to eno najboljših peciv, ker sem ga spekla sama. Od takrat naprej se je začela bogatiti zbirka mojih kulinaričnih specialitet.

Potem so prišla srednješolska leta in leta faksa, ko se je še bolj jasno izrazila moja navezanost na čokolado. Če sem iskrena in si priznam, bi lahko rekla, da je na površje prišla moja odvisnost od čokolade. Pestrost večine mojih obrokov so bile različne znamke čokolade. Ves čas sem se zavedala, da to ni najbolj zdravju prijazno, ampak sem si ob tem domišljala, da če moje telo to zahteva, potem najverjetneje to rabi. Hmmm… No, ko danes gledam na to, vidim, v čem je bil trik. Nekje iz ozadja se mi je namreč oglašala znan modrost, da je treba poslušati svoje telo, ker nas bo vedno vodilo k temu, kar je zanj dobro. Nihče pa mi ni povedal, da to velja za naravno hrano – takšno neposredno iz narave, ne pa za tako in drugače obdelane tovarniške izdelke, »obogatene« s številnimi umetnimi aromami in drugimi dodatki, ojačelvalci okusov, konzervansi, sladkorjem, jedilno soljo, obdelanimi škrobi in podobno. Še več, ko smo vitaminsko podhranjeni, ima naše telo nenehno potrebo, da bi nekaj jedli (to so ta naša hrepenenja po čokoladi, sladicah, slanih presticah…), ker računa, da bo prišel do hranil, ki jih potrebuje. In če jih znova ne dobi, se začnemo vrteti v začaranem krogu.

In na srečo se je naši družini pridružil mali Makau, ki se je rodil z alergijo in dematitisom, da smo bili prisiljeni se poglobiti v cele kupe literature o zdravi prehrani, zdravem načinu življenja, alternativni medicini, duhovnosti in podobno. Nekega dne mi je kliknilo: če želiš svoje otroke vzgajati o zdravi prehrani, lahko to narediš le z lastnim zgledom, namesto s pridigami in teoretiziranjem ter prakticiranjem nasprotnega.

Močnejši vpliv na našo spremembo navad so imele že knjige Normana Walkerja, na podlagi katerih smo nabavili sokovnik in začeli uživati velike količine sadnih in zelenjavnih sokov. To se mi je zdelo super in že kaj kmalu smo začutili, kako dobro se počutimo, čeprav smo se še vedno prehranjevali s kuhano hrano, a že izključno polnovredno. Takrat sem iz Walkerjevih knjig že spoznala s presno hrano, a sem v sebi pomislila, no to je pa res malo prehudo, da bi presedlali popolnoma na surovo hrano. Tega si nisem najbolje predstavljala predvsem zato, ker si nisem predstavljala določene zelenjave, kako bi jo uživala nekuhano. Kmalu za tem mi je v roke prišla knjiga družine Boutenko, Družina presnojedcev in zvenelo tako logično, da bolj ne bi moglo, da je za nas ljudi edina prava hrana presna oziroma živa. Začela sem s presnimi sladicami in presno čokolado, ob katerih sem ugotovila, kako je življenje lahko čudovito sladko in še zdravo. Radovednost me je ponesla tudi v slane presne recepte in postopno sem jed za jedjo začela odkrivati, da je presna hrana izjemno odlična. Samo znati jo moraš pripraviti na pravi način.

Zdaj je moj način prehranjevanja nekoliko drugačen (lahko bi rekla dosti bolj zdrav) kot na začetku moje presne poti, ko so moje obroke sestavljale predvsem maščobe (oreščki, dehidrirane jedi, suho sadje in druga bolj zdrava sladila). Zdaj praviloma dan začnem z zelenim napitkom: ali v obliki zelenega soka ali zelenega smoothie-ja, nadaljujem s sadjem. Za kosilo pride na vrsto ogromna skleda zelenolistja, kakšen namaz, laneni krekerji, druga zelenjava. Za večerjo pa je navadno čas za kakšen priboljšek, včasih pa tudi smoothie ali solata in namaz.